Za proizvodnjo električne energije v velikih množinah najpogosteje uporabljamo električne generatorje. Električni generatorji delujejo na podlagi električne indukcije.
Periodična sprememba gostote električnega pretoka v prevodni zanki povzroča periodično gibanje elektrike v tej zanki. Takšno gibanje lahko dosežemo tako, da se zanka (navitje) vrti v mirujočem magnetnem polju (rotor = tekač = kotva; stator = stojalo = mirujoči magnetni poli), lahko pa kotvino navitje muruje in se vrti magnetno polje (magnetno kolo). Pri takšni izvedbi so pritrjene indukcijske tuljave statorja na notranjo stran železnega obroča tako, da se magnetni poli gibljejo zelo blizu statorjevega navitja (slika 1).
Izmenično napetost odjemljemo neposredno s statorjevega navitja, ne da bi jo posredovali drsni obroči. Tak način gradnje je primeren za visoke napetosti, kajti drsne kontakte bi uničile iskre tako visokih napetosti (približno 20 tisoč voltov). Razmeroma nizko enosmerno napetost, ki jo potrebujemo za ustvarjanje vrtečega se magnetnega polja, pa dovajmo rotorju prek drsnih obročev z oglenimi oziroma bakrenimi krtačkami. Da je inducirana napetost v vseh tuljavah enako usmerjena, so tuljave, kot je prikazano na sliki št. 1, pri zaporedni vezavi navite v nasprotnem smislu.
Tudi dinamo za kolo je sestavljen tako, kot vidimo na sliki št. 1, le namesto rotorja je trajni magnet. Generatorje za večje moči poganjajo vodne ali parne turbine, ki imajo z generatorji skupno os. Na to os je ponavadi še pritrjen majhen enosmerni generator, ki proizvaja energijo za magnetno polje (slika št. 2).
V starejših termoelektrarnah je dostikrat v rabi generatorjev rotor kot vztrajnik parnega stroja, katerega platišče nosi navitja magnetnih polov.
