Kako poškodbe lesa prepoznati, jih odstraniti in kaj storiti, da za daljši oziroma, da se trajno izognemo številnim nevarnostim.
Nevarnosti
Na lesenih gradbenih delih so pogosto znamenja prisotnosti raznih insektov. Zastaviti si je treba vprašanje - glede na vgradnjo lesa in rabo določene stavbe. Nato sledi naša odločitev, ali bomo napovedali boj z insekti, ali pa pustili zgradbo v nadaljnje propadanje. In če se odločimo za boj proti insektom, je treba najprej ugotoviti vrsto insektov, ter kateri protiukrepi so nujno potrebni?
Številni arhitekti se pogosto zanašajo na obrtnike, v veri, da tesarji pri opravljanju svojega dela vedo, za morebitne relevantne poškodbe, ki lahko čez čas nastanejo in bodo za to tudi poskrbeli. Počasi, vendar le postopoma, pa kažejo popolnoma nove raziskave, da so načrtovalci danes že zelo dobro seznanjeni o življenjskih pogojih lesa, njegovih škodljivcev in z ustrezno predhodno strategijo za zaščito. Le tako je mogoče pravočasno, že pri načrtovanju novo gradenj poskrbeti za pravilno zaščito lesa in njegovo trajno vzdržljivost.
V bistvu les najpogosteje uničujeta plesen in insekti. Plesen najdemo najpogosteje v vlažnem lesu. Insekti in boj proti njim z zaščitnimi sredstvi, so izhodiščna vprašanja, ki se sproti znatno spreminjajo. Vse to pa lahko privede do skoraj neizogibnih spornih stališč in izjav strokovnjakov. Literatura, navodila proizvajalcev in običajna praksa se zato pogosto drug za drugim spreminjajo oziroma umikajo.
Življenjska navada
V toku evolucije so se v različnih gozdovih razvile tudi različne vrste gozdnih škodljivcev. V suhih iglastih gozdovih na primer je bila v preteklosti podana prioriteta za uničenje drevesnih hroščev, ki živijo neposredno pod drevesnim lubjem. Pri starem lesu, brez vonja, je relativno manjša verjetnost napada hrošča. Samci hroščev najhitreje ovohajo vonj mladega lesa in ugotavljajo, ali je primeren ter ga markirajo. Nato sledi samica, ki položi jajčeca. Če je novi les prepojen z zaščito, samice jajčec ne bodo odložile, če je brez zaščite in je v bližini star les, pa bodo jajčeca odložena v njem. Do 8 % vlažnega lesa večinoma napadejo hrošči. V konstrukcijskem lesu je bistveno več vlage, zatorej je zaščita lesa zaželena.
Običajni lesni hrošč in najpogostejši uničevalec lesa, je predstavnik zalubnikov, valjaste oblike in s temno obarvanim skeletom. Rilček, ki je značilnost rilčkarjev, je zelo kratek in celotna glava je pokrita s ščitom. Običajno napadejo les vlažnih gozdov. Z njihovimi robustnimi okončninami, ki so izoblikovane v ostro grizalo s premerom 1 do 2 mm, jih praktično najdemo na vsakem ostrešju.
Odrasli hrošči izvrtajo luknjo skozi lubje do hranljivega dela, kjer se samec in samica tudi parita. Nato začne samica vrtati tik pod površjem, stran od nje, ter pod površjem odlagati jajčeca. Ko se izležejo, začnejo ličinke vrtati svoje rove pod pravim kotom na samičinega in ustvarijo za zalubnike značilne vzorce. Po načinu, kje delajo rove, delimo zalubnike na lesarje, ličarje in lubadarje.
Imajo pa zalubniki, glede na to, da se večina prehranjuje z odmrlim lesom, tudi pozitivno vlogo pri pomlajevanju gozdov. Najpogosteje napadajo bolna oziroma prizadeta drevesa. Pred številnimi zalubniki se zdrava drevesa lahko sama ubranijo s fizično in kemično zaščito, podležejo le v primerih, ko je njihova številčnost prevelika. Drevesa najprej napadejo samice. Te izločajo za samce privabljajoči feromon. Mešanica feromonov samcev in samic pa privablja druge osebke še učinkoviteje kot vsak posamezen. Tako drevo kmalu podleže invaziji zalubnikov.
