Iskanje zemeljskega plina in razvoj novih nahajališč ter proizvodnja zemeljskega plina imajo v zadnjih letih po vsem svetu velik zagon. Svetovna proizvodnja plina je še pred 10 leti znašala okoli 2640 m3 milijard in se hitro še stopnjuje.
Slika G7/2 – Geografska porazdelitev svetovnih rezerv zemeljskega plina
Varna svetovna zaloga zemeljskega plina je ocenjena na okoli 173 bilijonov m3 pri konstantni porabi v približno 65 letih oziroma od leta 2005 naprej. Možne rezerve so na voljo za približno 70 % v severno-zahodnem celinskem področju Evrope, na Bližnjem vzhodu in v Rusiji. Na svetu obstajajo še dodatna področja z zemeljskim plinom - približno 230 bilijonov m3. Za te dodatne rezerve pa so stroški pridobivanja bistveno višji kot danes.
Preglednica G7/3 - Viri za oskrbo s plinom od leta 2005 naprej
|
Referenčna država |
Delež |
|
Rusija Norveška Nizozemska Danska Velika Britanija Domače subvencije |
34 % 25 % 20 % 4 % 2 % 15 % |
|
Celotna dobava zemeljskega plina v letu 2005 je znašala 86,6 m3 milijard na kWh, kar ustreza 996 milijardam kWh. 1 m3 = 11,5 kWh (Ho) |
|
Z dolgoročno pogodbo za oskrbo s plinom se številne različne države trudijo doseči daljnosežno "raznolikost". To pomeni doseči široko razpršenost s sklicevanjem na dobavo zemeljskega plina, da si zagotovijo največjo možno varnost oskrbe. Naravni viri oskrbe s plinom za Evropo so poleg domačih nahajališč nekaterih držav v Evropi še Rusija, Sibirija, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Danska in Velika Britanija.
Ker je zemeljski plin, kot vsa druga fosilna goriva omejen na uvoz in ima zaradi tega velik politični vpliv, ki je velikokrat predmet dolgoročnih pogodb za uvoz ali za menjavo z enakovrednim, vendar umetno proizvedenim plinom, lahko rečemo "plinska izmenjava". To je primerno, vendar je žal ta postopek za proizvodnjo ogljikovodikov, zlasti metana, še vedno dražji od domačega Hidrid premoga. Postopki za umetno pridobivanje zemeljskega plina so šele v razvoju ali v preizkušanju.
Pridobivanje
Zemeljski plin je v glavnem shranjen v poroznih plasteh kamnin, pod visokim tlakom približno 300 barov in nekaj tisoč metrov globoko pod površino Zemlje. Trenutno so nahajališča v globinah do 7000 metrov. Ta nahajališča imenujemo plinska polja, tako na kopnem kot tudi tista, ki ležijo pod morjem ("Offshore").
Razvoj plinskega polja se izvaja z vrtanjem globokih vertikalnih lukenj za vstavljanje različnih dimenzij cevi z dvigom nad zavarovano višino izvrtine. Preko dvižne cevi teče zemeljski plin pod visokim tlakom do odvzemnega mesta in od tam naprej do distribucijskih sistemov. Ker pa se zemeljski plin vedno ne ujema z deleži vodne pare in žvepla v njeni sestavi, se zahteva pri javni oskrbi s plinom, da se opravi reciklaža plina že na začetku oziroma že pred dovajanjem v omrežje.
Slika G8/1 – Pridobivanje zemeljskega plina
Transport in distribucija
Transport zemeljskega plina iz mesta pridobivanja se zgodi, preko razvejanih ter v mrežo povezanih podzemnih cevi, ki vodijo do različnih plinskih naprav. Ti "cevovodi", so običajno s premerom 1 m in največji za med kontinentalne linije premera do 2.50 m, da so razdalje lahko povezane tudi več kot 5000 km. Ker se tlak na dolge razdalje zmanjša, je treba povečati tako imenovane kompresorske postaje, ki morajo biti med seboj povezane.
O velikih plinovodnih podjetjih, ki so povezana v evropsko mrežo, so te priključene in razdeljene na regionalne plinske odjemalce preko lokalnih podjetij za distribucijo plina, ki nato poskrbijo za izvedbo plinske instalacije do hiše, povežejo potrošnika (glej. Sl. 24 / 1).
Slika G8/2 - Slovenija v povezavi z zemeljskim plinom med nekaterimi Evropskimi državi
Skladiščenje
Ker so med dnevno in sezonsko porabo plina velika nihanja, se proizvodnja zemeljskega plina iz ekonomskih razlogov ne more prilagajati potrebam, zato lahko z različnimi plinskimi hranilniki zagotovimo potrebno količino.
Za shranjevanje manjših količin plina uporablja človek nadzemne kovinske plinske rezervoarje. Večje količine plina za sezonsko porabo (kurilna sezona!) shranjujemo v podzemnih rezervoarjih oziroma v večjih kamnitih porah iz poroznih kamnin ali v kavernah.
Slika G8/3 – Hranilnik zemeljskega plina
Utekočinjenje
Če želimo odvajati plin daleč preko cevovodov in je naložba negospodarna, lahko plin ohladimo na približno -162 °C oziroma da ga utekočinimo 1/600, prostorninskega volumna (UZP = utekočinjeni zemeljski plin), ki ga nato v tekočem stanju preko cevovodov transportiramo do zbirnega mesta oziroma transportnega pristanišča in naprej ....
I.K.
