S tem si je hotel zagotoviti varen dom in kraj življenja. Številne lesene strukture, ki so bile zgrajene v tistem obdobju, še danes obstajajo v Skandinaviji, srednji Evropi in na Balkanu.
Na vsakem področju so razvili svoje ločene načine, od kvadratno izklesanih lesenih leg za domove v Franciji in vse do Nemčije. Toda do takrat, ko so se bili vsi ti vplivi preselili v Novi svet v Ameriko, je prevladoval skandinavski slog iz okroglega lesa s kotnimi zarezami. Primeri teh načinov so še danes dobro vidni po raznih delih Združenih držav. Žal, pa leseno stavbo vedno primerjamo z velikim bolnikom saj zahteva veliko fizičnega in vzdrževalnega dela. Seveda pa se tudi za moderne graditelje zahteva učenje vedno novih veščin.
Kratek opis del in uporabo materiala za izgradnjo brunarice
Mnenja o izboru lesnih debel in pravilno rezanje v določeni sezoni se razlikujejo glede na posamezna območja in gradbene lokacije. Na splošno, skoraj bi lahko uporabili katerokoli vrsto hlodov, dokler so razmeroma ravni in dolžine od 8 do 10 m. Med iglavci, so primerni bor, jelka, smreka in Tamarack, saj je les teh iglavcev lažji za obdelavo, je vzdržljivejši in relativno lahek. Od listavcev, je uporaben hrast , ki se uporablja tudi, če je njegova beljava zelo dovzetna za okužbo z veščami in glivicami.
Drevesa je treba posekati na začetku zime. Hladne temperature pomagajo počasnejše sušenje, kar zmanjšuje pokanje in cepljenje lesa. Prav tako je takrat les lažji za vleko hlodov iz gozda nad zamrznjenemu terenu.
Najboljše je počasen in dolg način sušenja in da se les na zraku suši od enega do dve leti, oziroma dlje kot se suši, tem bolje. Debla morajo biti pravilno zložena tako, da tista z manjšim premerom, namestimo med večje. To omogoča maksimalen pretok zraka okoli hlodov in spodbuja bolj enakomerno sušenje. Prav tako morate delno odstraniti lubje s pomočjo noža, preden so debla zložena. To bo povečalo njihovo stopnjo sušenja in povzročalo le minimalno pokanje in cepitev lesa. Vendar, preden se začne gradnja, morate lubje popolnoma odstraniti. To je naravni habitat za veliko različnih vrst škodljivcev.
Veliko brunaric je bilo v preteklosti zgrajenih brez temeljev, saj so bile zgrajene v naglici ali pa naj bi bile brunarice la začasno zatočišče. Vendar so temelji praviloma vsekakor potrebni. Uporabijo se lahko tradicionalni kamniti temelji, ampak blok in betonski nosilci so tako dobri, da jih je vsekakor bolje uporabiti, ker zahtevajo veliko manj dela.
Če ne želite, da je vaša brunarica v celoti podkletena, morate v zemljo izkopati vsaj do globine, kjer ne prihaja do zmrzovanja. Temelje, ki jih boste vgradili, naj bodo primerni za debelino betonske stene do 20 cm. Vrh temeljev mora biti zgoraj popolnoma raven. Na določenih mestih morate namestiti tudi nosilne zidake za podporo talnih nosilcev. Na vrhu stene temeljev morate namestiti tudi sidrne vijake za pritrditev nosilcev. Talno konstrukcijo začnite z rezanjem ravno na dno praga hlodov. Nato izvrtate luknje v prag in hlode za pritrditev sidrnih vijakov ter namestitev zaščite pod pragom za odganjanje termitov, ki je ščit, določen po lokalnih gradbenih predpisih. Vogalni zaključki so narejeni z lesnih tramov, ki imajo na dnu vdolbine za odtekanje vode, kot je prikazano na sliki.
Na podoben način moramo, sekati ali rešiti plosko zgornjo površino nosilcev, da jih namestimo med nosilce ali prag hloda, da so poravnani z vrhom nosilca. Namestiti jih je treba, da so nižji od poda ali usmerjeni pravokotno na tramove. Zdaj ste pripravljeni, da začnete z delom na stenah.
Veliko različnih vrst zarez se lahko uporablja, za sestavo brun, ampak dobra izbira za začetek gradnje je graditelju tehnika prikazana tukaj, kjer delavec s šestilom zariše okrogle zareze. Polkrožne zareze so narezane na dnu hlodov, da ustrezajo številu brun. Prav tako je v obliki črke narejen V-utor, ki zmanjša dolžino vsakega hloda na dnu tako, da se celotna dolžina tesno prilega na spodnjem delu nosilca.
Čeprav je ta metoda počasnejša od drugih, so vogalni spoji za samodejno-odvajanje vode, ki teče po zunanjosti hiše od vrhnjega trama in odteka, namesto da bi se ujela v zarezo. Zatesnjeni V-utori torej odpravijo tudi prepih zraka med sestavljeno bruno. Spoji med tečaji ne potrebujejo kitanja. Sami lahko preprečijo eno najbolj kroničnih težav pri vzdrževanju brunarice in sicer, popravilo razpok z zatesnitvijo.
Ročno obdelani hlodi
Obdelava ročno obdelanih masivnih hlodov je nekaj posebnega. Rezanje vogalnih zarez je proces v petih stopnjah. Tu se okrogel les pregleda vzdolž njegove celotne dolžine, ali so vse krone dreves na zunanji steni. Ne poskušajte uporabljati postopkov, ki imajo več kot eno krono na 3 do 4 m. Nato shranite to dolžino na leseno palico, kot je prikazano na sliki, da jo boste uporabili pri razrezu naslednjih debel.
Material, iz katerega so narejene klasične lesne brunarice pomeni tradicionalno gradnjo, ki jo človek pozna že tisočletja in je potekala brez moderne tehnologije. Hlodi so površinsko obdelani z ročnimi orodji, po njihovi dejanski obliki, zato je vsak element drugačnega premera. Križni spoji na vogalih, ki konstrukcijo držijo skupaj, so prav tako ročno obdelani in so individualno prilagojeni glede na hlod pod njim. Brunarico je zato treba že v delavnici v celoti sestaviti, saj s tem zagotovimo, da se elementi brezhibno prilegajo eden na drugega, brez vmesnih lukenj oziroma zračnih odprtin. Individualna izdelava poskrbi, da je vsaka hiša, ki nastane unikatni izdelek, s pridihom domačnosti in drugačnosti od drugih!
Brunarice, ki so izdelane po zgoraj navedenih sistemih, ne potrebujejo dodatne toplotne izolacije, saj debelina lesenih elementov že ustrezajo izolaciji, ki je potrebna za pridobitev gradbene dokumentacije. Tako so leseni elementi vidni tudi iz notranje strani. Notranja stena lesene hiše je zato razgibana in stilsko usklajena z načinom gradnje.
Ko se pri sestavljanju brun pomikate po steni navzgor, delate to izmenično za vsak naslednji hlod, tako da so njihovi manjši, stožčasti konci vsi na enem koncu stene. Ko s hlodi dosežemo zadostno višino, še izrežemo odprtino za vrata. Oporo za vrata izdelamo na obeh bočnih straneh. Seveda, kadar je kabina večja, od prikazane tukaj, boste imeli manjšo notranjo steno. Ta je lahko iz hlodovine in vpeta z zarezami v zunanjo steno ali uokvirjena v steno. Prepuščanje debeline je prednostno, ker se enako konča v notranjosti in na vseh stenah ter okrepi strukturo.
Ko hlodi dosežejo vrh načrtovanih okenskih in vratnih odprtin, oporo stene in vseh odprtin izrežemo naenkrat. Nato je treba narediti na obeh straneh s trajno ojačitvijo še žleb za odtok deževnice, kot je prikazano na sliki. Streha nad brunarico je prikazana kombinacija letev in leg, ki dajejo idejo o tem, kaj se ukvarjajo z obema. V strešini so določene zareze, ki so razsekane na pročelju hiše. Streha nad brunarico je prikazana kot kombinacija letev in leg, ki dajejo idejo o tem, kako se ukvarjati z obema. Običajno se uporabi le eno. V strešini so določene zareze razsekane na pročeljih hiš.
Ko namestimo lege, uporabimo še strešne deske za pritrditev na streho na katero pritrdimo protizračno zaporo in neprepustno folijo proti dežju. Streho nato zaključimo s strešno lepenko in nato pritrdimo še skodle. Nazadnje, vgradimo vsa okna in vrata s podboji. Namestimo še zastekljene okenske okvirje s polkami in okvirje vrat. V vseh okenskih in vratnih okvirjih v navpični smeri in v vznožju mora v podbojih obstajati odprtina, da se element lahko usede. Prostor okoli podboja je treba zatesniti s konopljo oziroma zaliti z borovim katranom.
Po končanih gradbenih delih je treba oprati vsa debla z detergentom, da odstranite umazanijo in nato z raztopino iz dveh delov, gospodinjsko belilo na en del vode, da izvlečete vse madeže in nato debla temeljito sperite z vodo ter pustite, da se suši kakšen teden dni. Nato uporabite en del zmesi lanenega olja in pet delov, terpentina na zunanji strani hlodov. To zdravljenje je treba ponoviti vsakih pet let.
I.K.
